Postopek ulivanja kovin za kovinske skulpture

Ulivanje po izgubljenem-vosku, znano tudi kot ulivanje po izgubljenem-vosku, temelji na zelo preprostem principu: izdela se voščena figura, nato pa se nanjo z metodo oblikovanja-kalupa nalije-plast toplotno{2}}odpornega materiala za model. Kalup se segreva, dokler se vosek ne začne topiti, nato pa se posuši, tako da ostane votla oblika, ki spominja na voščeno figuro. Nato se v to votlino vlije staljena kovina. Ko se staljena kovina ohladi, kalup odpade in nastane replika voščene figure. Ulivanje-iz izgubljenega voska je pomemben izum v zgodovini metalurgije, saj se z drugimi metodami ulivanja ne morejo primerjati z natančnostjo in zapletenostjo ulitkov.

Keramično litje je razmeroma nova tehnika, uvedena iz industrijskega litja sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja in se uporablja v vsaj 95 % komercialnih umetniških livarn. Keramično lupino pritrdimo na koloidni silicijev dioksid, voščeno figuro potopimo v brozgo, nato pa nanesemo plast ognjevzdržnega materiala v prahu (mavec). Mešanico lahko pustimo, da se posuši na zraku ali pa jo pomagamo z ventilatorjem. Ta postopek se ponovi približno sedemkrat, pri čemer se okoli voščene figure in vratnega sistema oblikuje lupina debeline 3–8 centimetrov. S paro ali hitrim segrevanjem se bo voščena figura popolnoma stopila, zunanja lupina pa se segreje na temperaturo, ki je precej višja od temperature trdnega kalupa. S tem se odstrani tudi morebitni preostali vosek in, kar je še pomembneje, omogoči sežganje keramičnih komponent znotraj lupine, zaradi česar postane bolj robustna in sposobna prenesti pritisk, ki ga ustvarja staljena kovina.